PEPI IN NJEGOVO GNEZDO
Štrk Pepi na poti preko pol sveta razmišlja o tem, kako bi naredil najlepše gnezdo in z čim manj dela. Ker mu iskanje primernih vej povzroča dolgočasje, se odloči, da naredi gnezdo kar iz odpadkov, katere trdno zveže z žico na svoj drog. Prime se ga lenoba in vsak dan na svoje gnezdo doda nekaj novega, da lažje uživa v svoji ležernosti, kljub opozorilom ostalih štrkov. V nevihti se zgodi, da gnezdo raznese in v srcu začuti, da ni ravnal prav. Ko odpadke znosi na smetišče, mu pri delu gnezda pomagajo ostali štrki. Tako spozna lepoto medosebnih odnosov.
ODLOMEK
»Nekoč je živel štrk, ki mu je bilo ime Pepi. Delo mu ni dišalo, zato je raje poležaval. Na poti v domače kraje je premišljeval: »Oh, kako zelo dolga pot je iz Afrike. Na koncu bom tako utrujen. Svoji štorklji pa sem obljubil trdno in varno gnezdo. Le kako naj delo opravim čim hitreje? Želim, da bi bilo gnezdo najlepše in narejeno hitro, kar se da.«
Ves čas letenja je Pepi globoko razmišljal, kako naj reši svojo težavo. Znano je, da samci, štrki, odletijo pred svojimi samicami, štorkljami, in za njihov prihod pripravijo gnezdo.
Ob prihodu se je odločil, da najprej poišče primeren in visok prostor za gnezdo, mogoče kakšen dimnik ali drog. …«
VELIKI NEMARNI ŠKORNJI
Pri visokem hrastu se gobe srečajo z nemarnostjo velikih škornjev, ko ti zbrcajo nekaj gob. To sproži val nakopičenega nezadovoljstva vseh gozdnih junakov, ki začno prihajati k hrastu in pripovedujejo, kako vse veliki škornji uničujejo gozdno lepoto. V sanjah jim pomaga gozdna vila in skupaj očistijo gozd, a dilema o prihodu velikih škornjev ostaja. Zato se junaki združijo in naredijo veliko tablo, na kateri narišejo, česa si v gozdu ne želijo.
ODLOMEK
»Bil je čaroben jesenski čas… Gozdna drevesa so obarvala svoje liste, živali napolnile svoja bivališča in vsak je lovil toploto zadnjih žarkov. To je bil čas, ko je v zraku dišala čarovnija.
Okoli visokega hrasta so tistega dne veselo klepetale gobe:
jurček in črna trobenta sta bila prav dobre volje;
lisičke so se veselile toplega sonca;
golobica in orjaški dežnik pa sta merila svoje lepe klobuke.
Nenadoma se je oglasila črna trobenta: »Nevarnost! Veliki škornji prihajajo!«
Majhne gobe so se uspele skriti pod listje, večje so ostale vidne. Veliki škornji so obstali in nastala je globoka tišina! …«
