PRAVLJIČNE DELAVNICE – VRTEC TURNIŠČE, 5. DEL, 22. maj 2009
Piše: TEREZIJA VIDOVIČ
POSTALI SMO IGRALCI
Vprašala sem otroke: Kaj mislite bi lahko zaigrali igrico o štrku Pepiju?
Otroci naženejo glasen krik in poskakujejo Jaja jaaaa!!!! Imela sem idejo, kaj in kako bi celotna zadeva izpadla na koncu. A najbolj me je zanimalo, kaj o tem mislijo otroci in kako bi dramatizacijo izvedli sami. Komaj sem čakala, da izvem njihove ideje. Odpravili smo se na pot reševanja problema.
Jaz: Kaj vse bi potrebovali, glede na to da se vse dogaja v naravi?
Otroci naštevajo: drevesa, veje, gnezdo , odpadni material za divje odlagališče. Pohvalim jih, da so dobro razmišljali in ugotovili.
Jaz: Kaj pa štorklja, kako bomo prišli do nje?
Deček, ki ima vedno veliko idej pravi.« Ej, ti se hecaš, saj ne moremo prave štorklje sem pripeljat.
Jaz: To pa je čisto res. Kaj bomo pa potem naredili?
Otrok: Mi bomo zaigrali štorklje.
Jaz: Kako bodo pa potem gledalci vedeli, da predstavljamo štorklje?
Otrok: Lahko bi oblekli kaj belega.
Jaz: Kaj? Predlagajte.
Otrok:« Kakšne majčke ali srajčke.
Jaz: O, to pa se dobro ugotovili, ker ste dobro razmišljali. Čudovito!
Jaz: Samo, štorklja ni samo bela. Ima tudi črn rep. Kaj lahko naredimo?
Deklica: Kaj pa če bi pobarvali malo na koncu s črno?
Jaz: Krasna ideja. Zadnji del bomo pobarvali na črno.
Tako je bilo. Vsakemu otroku sem naročila, naj prinese belo srajco. Sam si je potem pobarval zadnji del srajce in naredil svoj rep.
Jaz: Še vedno nismo preveč podobni štorkljam. Kaj je še posebej značilno zanje?
Deček, ki veliko razmišlja in daje veliko idej in predlogov: Kljun, kljun je njen tako dolg in pomemben.
Jaz: Kako in iz česa bomo naredili kljun?
Otroci predlagajo, da iz papirja.
Poiščemo papir in kartone in ugotavljamo, kakšen naj bi bil. Ni bilo lahko, a smo uspeli. Vsak bo imel obroč na glavi narejen iz trše lepenke, na obroču pa dolg kljun.
Zdaj je bilo že skoraj vse nared. Potrebovali smo še drevesa.
V drevesa smo spremenili kaširane dežnike, ki smo jih nataknili na trdne kartonaste tulce. Po dežniku oz .krošnji, kot smo jo imenovali, smo lepili veje in na vejah liste. Nastala če čudovita scena, ko so jo v celoti predlagail in sooblikovali otroci. Zdaj še sledi učenje in obnova besedila in dramatizacija, katere se zelo veselijo.
Naslednje dni sem opazovala otroke. Dnevno so si oblačili srajce s črnim repom in natikali na glave obroč s kljunom. Bili so simpatični. V meni pa se je naselil prijeten »vzgojiteljski« občutek da smo na pravi poti, da sem z njimi stopila na pot, ko gradimo vrednote.
In sledil je prvi nastop. Bravo!
